Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zastonj obrača, kak veter nje nasproti tému vleče, kogar v zibéli′la je berača, de le petica da ime sloveče, de človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami, kar um slepí, z goljfijami, ležámi! Te videt′, grji videti napake, je srcu rane vsekalo krvave; mladosti jasnost vender misli take si kmalo iz srcá spodi in glave, gradove svitle zida si v oblake, zelene trate stavi si v pušave, povsod vesele lučice prižiga ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.