Rudeči osramoté nje lica, in nje oči nebeških zvezd plamene, nikdár več zdrav ne bo, ki ga pušíca pogléda bistrega v srcé zadene. Kdo znal popísat′ ust bi ljubeznivost, nedolžnih prs snegá kdo zapeljivost! Namest iskát′ zavetje v trumi gosti, ko nji podobna stala je pred mano, ki je od nje na zadnji petek v pósti Petrarkovo bilo srcé užgano, pogléda njen′ga užival sem sladkosti, dokler, de je srcé dobilo rano, ki noč in dan me brez hladila, ki ni dobiti ji nikjer zdravila.