Besede zrášene, besede zrele, ne v rovtah, po planjavi ne kmetije, nikjer ne bodo ti na nos visele. Poslušaj ga, kako jo on zavije, jezika sol, lepota, de le zine, in pravo ti vezánje se odkrije. Tam púl′jo besedí se korenine; k tem déni konce: ača, išče, uha, on, ovka, ovec, druge pritikline, to trdno skupej zvari; primaruha! lahkó boš v kozji ugnal, in proti tebi bo Dobrovski ‒ muha.”