Pesmi svoje med stoglasne v gójzdu zliva tičov kore, od prihóda zlate, dókler sonca luč ne ugasne. Al veselje v srcu vtóni sčasam mu za petje slavcov, in vseh gójzda prebivavcov, ker vsak svojo vedno goni. On ob drugi si pomladi zbere tiče mladokljune, jim prebira svoje strune in jih raznih pesem vadi.