Marsikdej, ko ti tvoj ljubi zapoje, sreče v ljubezni se baha vesel, v srcu te zbadajo pesmice moje, ki jih od njene nesreče sem pel. Sama sodila si préd me nemilo, sama me zmeram še sodiš ojstró; pravijo vender, de slabo plačilo, kdor me pri tebi zatoži, dobó.
Trdna med nama vzdiguje se stena ′z brezna globóc′ga do strmih nebes; vender ne vdrža skrivnih plaména, de bi ne mogel on švigniti čez.