Večkrat, ko utrudena praznega hrupa, v misli zamaknjena sama sediš, vsili v spomin se ti pevec brez upa, stari čas skorej nazaj si želiš. Marsikdej, ko ti tvoj ljubi zapoje, sreče v ljubezni se baha vesel, v srcu te zbadajo pesmice moje, ki jih od njene nesreče sem pel. Sama sodila si préd me nemilo, sama me zmeram še sodiš ojstró; pravijo vender, de slabo plačilo, kdor me pri tebi zatoži, dobó.