Hladijo naj ga sapce, naj pade nanj, naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj préd vdihnile v življenji, prejmejo spet ′z njega; ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo ga.” Razplátili srcé so, ležalo noč in dan je tam pod jasnim nebam, ko mine hladán, ko vstane drugo sonce, srcé tako skopni, ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni.
Mlad cele noči veslá, visoko na nebi zvezda miglja, nevarne mu kaže pota morjá. Več let mu žarki zvezde lepé ljubezen sijejo v mlado srcé, mu v prsih budijo čiste željé.