Ni ga lasu na glavi več, z lasmi mu pade koža preč, lej! smrt je z uro stala, kosó v rokáh držala. Razbija vranec, spenja se, plamén od njega šine, in pod Lenoro ubogo vse, vse udere se in zgine. In jok in stok je nad zemljó, in jok in stok je bil pod njo.