Ko blisk leté duhovi, tle moji so domovi!” In nad železne vrata tí jo skokama drvijo; švrk! s šibo jih vsmodí, zapahi odletijo, in strášno duri zakrčé, po črnih grobih v skok leté, čez kamne peketajo, od lune tí migljajo. Al preden mignil bi z očmi, o čudeža neznane!