Plesát′ okrog kolesa, temnó pri luni vidi se, trop jasen brez telesa. “Aló, pošasti! z mano zdaj, mi plésat ženitvanjski raj, nevesto, ko objamem, in s sabo v postljo vzamem!” Pošasti grde veš, veš, veš! za njima so jo vnele, ko ójster piš skoz zrelo rež, tako so té vršele.