Me groba noč in strah obdéj! Brez njega sreče zame ni tu, ne únstran jame!” Obup takó po nji bučí, kri vnema in možgane, na božje sklepe togotí predrzno se neznane: si rani prsi in roké, de sonce zajde za goré, de skoz nebeške vrata zvezd truma pride zlata.