Odtegne bele mu roké, v oči ji stopijo solzé, odreče mu besede té: “Ak ravno mene ljúbit′ smeš, jaz dobro vem, ti dobro veš, de v zakon vzeti me ne smeš.” In šla je žalostna domú, tožíla milemu Bogú, de ni nje vere, nje rodú. Al večkrat je nazaj prišla; nje vera trden jez je bila; ljubezni nje ni ustavila.