Ženin z njo obljubljen svoje zbere Ojstrovrhar hlapce, po prijatlje bližnje pošlje, in si ójster meč opaše, róčno jezdi nad, spolnit voljo svoje drage. Ne globoka reka, Kolpa, ne vdržé ga turške straže, meč krvávi v močni desni, pred seboj drvi Bosnjake, bášetovi grad razdene, reši ′z sužnosti rojake, z njimi bášetovo lépo sestro vitez s sabo vzame, črnooko, svetlolično, rásti in podobe rajske; vseh lepot bila je sonce, ki so tisti čas sijale. Bolj ko lepa Rozamunda, lepši mu dopade, v grad turjaški je ne pelje, na svoj grad domú jo vzame.