Pod cesarjam zdéj narlepši cvet turjaška roža rase; sestra bášetova v Bosni, sonce vse lepote zdanje po vsem svéti razglášena, ako slave glas ne laže, sama bi utegníla biti lepši od neveste vaše.” Ni nevesti všeč, kar reče,′ odgovor ji dopade, lica spremeni rudeče, nejevolja jo prevzame, Ojstrovrharja pogleda, reče mu iz jeze nagle: “Slišim, de so Bosnijaki v sužnost gnali, res junakam je sramota, de jih še obklada jarem. Meč opaši, Ojstrovrhar! hlapce zberi in tovarše, bášetovo izpeljite sestro, ako kaj veljate.