Tje h gospódi se približa pevec razglašene slave; próšen strune ubere, póje dela vitezov junaške, in deklet oči nebeške, srca od njih ognja vžgane. Ko premolkne, ga popraša teta Rozamunde, de bi jo čez vse pohvalil, reče mu besede take: “Tí povej nam, ki obhodiš bližnje daljne kraje, kje bi neki dekle raslo lepši od neveste naše?” “Bog jo žívi gospodično, Bog ji hčere daj enake, tak cveteče, tak sloveče!