V pravdah ne želí pero ti, al srcé, le zate vžgano, ti želi v ljubezni slúžit′; brez pokója to za tabo vódi mi pogléde, misli in nogé z močjo neznano, koder hodiš, cvet lepote, žlahtna roža; dekle!”
Turjaška Rozamunda stoji v turjaškem dvóri, vrh vzdiguje svoj v oblake, v senci pri kamnitni mizi zbor sedi gospode žlahtne, ker Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače. Rozamunda roža deklic, čast dežele je domače; nje poglédi, svítle strele z néba jasnega poslane, deleč krog junakov srcam vžigajo skeleče rane.