Ej, tam pod dišečim kostanjem lagala se ona, tam vetrček vel nasproti z lahkotnim šušljanjem. In veter odnesel mi ljubico to, kot lahno peresce odpihal, a jaz za nobeno več žensko lepo od tákrat naprej nisem vzdihal.
Ko tretja je ljuba, smrt bleda, prišla, zadrl sem se nánjo: »Kredita nobena več nima pri meni ženà, zato le poberi kopita!«