Lepa, gizdava devojka postelj bi narejala in ozirala se name in poredno smejala.
Govora bi veselil se in smehljanja njenega in nič več se ne bi čutil tako zapuščenega...« Ko tako je gledal v zvezde vrh neba večernega, zašumele so mu trave sredi polja širnega: »Kaj pač govoriš, popotnik!