Ko pa je ležàl in gledal v tihe zvezde vrh nebá, prišla mu je v srce misel, misel bila žalostna: »Ni mi starišev prijaznih. dobrih sester, bratcev ni, oh, da mogel bi počiti vsaj pri gorki ljubici! Lepa, gizdava devojka postelj bi narejala in ozirala se name in poredno smejala.
Govora bi veselil se in smehljanja njenega in nič več se ne bi čutil tako zapuščenega...«