stare korenine teši svoje bolečine z glasi tamburice; vbira strunice srebrne, poje pesmice žalobne v sivo brado, v velo lice grenka solza se mu vtrne: »Dosti živel sem na sveti, dosti sem užil radosti, dosti moral sem trpeti, dosti skušen sem - zadosti. A ne sluša naših svétov, starih, skušenih očetov mladež, se in smeje temu, kar deje, kar je novo, je na glasi!