Kakor se ženinu oko zavzame, ko jo zagleda nežno pred seboj: tako si, Adrija, razlila name razkošij svojih pisani nebroj. Ah, več kot svetlih je zvezdic na nebi in več kot ladij-jadrnic na tebi, morjé, ti v srcu rodilo si. O srce, kaj si mi morje postalo, da bodeš nove želje pokopalo, kot nekdaj stare potopilo si?...