In vse luči potemnijo, sladki vtihnejo glasovi, zopet v trudno melodijo me objamejo valovi. In drevo se nad valove tiho, radovedno sklanja, sladka me zove, kakor da lehno pozvanja: »Zdrami se, moj ljubček, zdrami, kaj si se tako zamaknil, tam med črnimi vodami kaj si novega iztaknil?« Da je čas kot brzi vranec tam po stepah divjajoči, a spomin pa samozvanec, ki v hipu nanjga skoči...