Če pa v žitja se snideva struji, spoznati ne bo se nam moč; in če se spoznava, neznani ostaneta srci in tuji, ko dan, severna noč.
IV Moj Bog, kako je pač ljubil to noč, te mrzle zvezdice in bele ravnice moj pogled vroč! Kako je ljubilo moje srce tišino in mir, ko je prišel večer nad temne goré tedaj, ko je zubelj v kaminu žolt zlatil svetlobo mehkih las, tvoj vitki stas in belo polt.