III No, časi so minili, zbežali ko potok dereč, kot nad ravninami gnani in, lepa, nikoli midva se ne vidiva več! Če pa v žitja se snideva struji, spoznati ne bo se nam moč; in če se spoznava, neznani ostaneta srci in tuji, ko dan, severna noč.
IV Moj Bog, kako je pač ljubil to noč, te mrzle zvezdice in bele ravnice moj pogled vroč!