Na molu CarloI Na tisoče let, vsak dan hitiš čez visoko obočje k nižinam obzorja v mehko naročje vesoljnega morja, sonce nebeško! Poslušaš na tisoče let lahne govorice in zreš neprestano v môkre zenice ti strastno in vdano drhteče neveste. Kako bi žarelo ti v samotah neskončne praznine, kako bi živelo?