Pesmi pa moje, živahni metuljčki, ki so pripluli na tankih perutih, naj se na trnih pobodli bi krutih, naj bi poginili, krasni metuljčki? Ej, pa ne marajo mladi umirati, ej, pa ne marajo zreti le nate, oni si hočejo v svoje kosmate, gladke trebuščke meda nabirati. To so navihani mladi Lukulčki, tebi zastonj že ne bodejo služili; drugi se bodejo rajše pridružili, kratek čas delali - krasni metuljčki.