Vendar, vendar ti je žal, če zapaziš, da mi žalost vedro čelo potemnjuje, če zapaziš, da se k drugim spet obrača pogled moj. bi ljubilo, moje srce druga lica, ah, in tebe pozabilo, neprijazna, kakor si. Kakor veje s krasnim cvetjem širijo mi bele roke in skrivnostno - kakor luna, ko skoz goste sence zre zrejo me prijazne deve, smehljajoče, vprašujoče, in besede zapeljive usta njih šepečejo.