Tak lepo, tak hrepeneče drobne strune so; tiho pesem deklice razumele so. »Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo,« so veselo vzklikale, druga drugi so poredno si z očmi mežikale.
»Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo, kaj se vedno brani le v našo družbo, samotarka; vgánile smo, vgánile!«