In ljubček gre proč, po gorici glasno ukajoč, tebe, znamenje verno, hvaleč neizmerno.
Večer Tam skrivoma zvezdic pastir čez log hiti; polagoma objame mir poljá, vasi; potihoma odpri mi dver, županja hči! Ah, skrivoma, polagoma, potihoma v srce prišla je misel taka skrivnostna, od mraka do dne belega nemirna ne ostavi me, pa ti, dekle, ozdravi me!