Ne, to so naše meščanke,,, Zorova, Štorova, da, to so naše Ljubljanke.
Eno med njimi - ah, to je krasota, glejte, že perejo vali, črne oči goré, zobki se belijo, kakor na plen bi prežali. Ribe se kvišku, zdaj spuščajo v reko, vmes bliskoma švigne, ej, to zbežijo, pa ne vse.