Tako je gozdar lepi hčerki dejal, a nikdar ni vedel, a nikdar ni znal, kaj srce je mladi težilo... In prešel je dan in pretekla je noč, minil eden teden, o, dva sta že proč, pa na cesti - - na cesarski, pred kočijo konjiča, hej, vrana mi dva ko ptiča brzà nad poljanami dva letita proti hiši gozdarski. »Bog vas živi, gozdar, Bog ohrani vaš krov, a jaz sem pripeljal se danes na lov na srnico s puškico tenko.«