Idealistu Pojdi z menoj, ki prevaran v mladosti z mano življenja nevero deliš ‒ vrzi na veter skrbi in bridkosti, z mrzlim nasmehom zadeni svoj križ! List se odtrga z drevesa ob cesti, v vetru umre neizraženi vzdih, kdo ima srce, ki ve te bolesti, kdo ve za boli, ki umirajo v njih? Sam sebi ljubi, sam sebi toži, pa ti odpade z oči pajčolan, videl boš trn na najlepši roži, v smehu in sreči boš strog in teman!