In to se mi prišteva v greh, pokora mi oznanja, a mene večkrat sili v smeh namesto jok kesanja.
Idealistu Pojdi z menoj, ki prevaran v mladosti z mano življenja nevero deliš ‒ vrzi na veter skrbi in bridkosti, z mrzlim nasmehom zadeni svoj križ! List se odtrga z drevesa ob cesti, v vetru umre neizraženi vzdih, kdo ima srce, ki ve te bolesti, kdo ve za boli, ki umirajo v njih?