Grajski Ob gradu se dvigaš stoletja že,, Pod tabo na klopi samotno posedam, zamika mi duh in srce mi utripa, ko žive podobe preteklosti gledam. O, koliko cvetov in listov je v teh vekih pripela na krono in veje in koliko listov ti zima je besna odnesla čez travnike, njive in meje! In kakor ti listi, radovi na gradi v življenje so vstajali, padali v rake, uživali čare vesele pomladi in topo strmeli v jesenske oblake.