A ti prirode hram, mogočnolep, skrivnostnoblag, miru si v dušo lil, ko sem potrt in sam k nebesom roke vil, ko sem s solzami stopil čez tvoj zeleni prag. Besede nisi del, in dal nikoli mi, a neki dih sladak srce mi je prevzel, prepodil s čela in kot nebeški balzam ozdravil boli mi. Spet bil sem tvoj otrok, priroda, mati moja ti!