In jaz, zakaj bi neki tožil, saj čaka vsakega človeka, še vse tesneji dom enkrat.
Tiha želja O, da se moja smrt in moj pogreb in moj pokop tedaj ne prigode, ko na polje in vrt, doline in gore ob cvetu cvet pripenja pomlad ‒ celo na grob. Ni svet tako mi ljub, bogat strupenega medu, po njem ne bo mi žal.