Ob gradu lepote čarobne utrujen ustavi korak in lice si v gube resnobne nabere upali prosjak: »Bogát in preslavljen od svéta jaz nekdaj sem vladal ta grad, zapravil bogastvo in leta, zapravil življenja pomlad. Mladost je prešla in sijaj, gorje mi, gorje mi je zdaj. Naložil sem vrečo na rame, nihče se ne zmeni več zame.«