Pa ni le vonja to, ne rezni zrak, ni hlad le, ni tema in ne tišina, kar vliva v moje prsi čut sladak; to moč je govorečega spomina: kaj duša strastna vse trpela je, na svetu zroč tirana in, kako po zdravju hrepenela je, zaprta sama s saboj, brez zdravila čakala smrti grenke vsa vesela je ... A črna mi zazevala gomila ko je obup do vrha prekipel, meglà ji svetlo zoro je odkrila. Misleči duh, glej, tebe sem imel, ko bil sem svetu celemu sirota, ko v družbah sem vzdihával osamel, ko vsakdo hujše je obsojal pota mladosti moje, nego Bog in jaz, utrujen potnik ‒ jaz in Bog ‒ dobrota ...