‒ Dim lehak, ki v nič se razgubi iznad poklona! Pa ni le vonja to, ne rezni zrak, ni hlad le, ni tema in ne tišina, kar vliva v moje prsi čut sladak; to moč je govorečega spomina: kaj duša strastna vse trpela je, na svetu zroč tirana in, kako po zdravju hrepenela je, zaprta sama s saboj, brez zdravila čakala smrti grenke vsa vesela je ... A črna mi zazevala gomila ko je obup do vrha prekipel, meglà ji svetlo zoro je odkrila.