Gazele Ko pade po zemlji, nesoč počitka, mirú blagodejno moč, molče se naslonim na svoje okno, oziram po krovih se bornih koč. Sto misli mi burnih hruje po glavi. Pokrivam si čelo, le to vzdihujoč: Oh, ko bi jaz tudi mirne duše zamogel strmeti v to mirno noč! ‒