Morda je zemlje grob, o mati, teman nocoj in zapuščen, na njem ne morem luči žgati, a grob srca je razsvetljen. Spomine svetle mu prižigam, in solze svetle točim nanj; k nebesom svetlim roki dvigam in molim zate tolikanj ... Da Bog naj milostni pozabi, kar je tvoj duh zagrešil kdaj, da naj te nékoč vsaj povabi v kraljestvo mirno ‒ večni raj.