‒ Saj ob smrti njeni pretrpel dvojen sem pokop, saj nimam v zemlji le prsteni, saj imam tudi v srcu grob. In v grobu tem srce ljubeče, njen ljubi smeh, njen ves obraz vse dneve davno prêšle sreče, ki poleg nje sem pil jo jaz. Morda je zemlje grob, o mati, teman nocoj in zapuščen, na njem ne morem luči žgati, a grob srca je razsvetljen.