Vedno tiše in tiše zvonci s planin se glase; ovija hiše, mesec spè nad gore. Manj in manj se čimdalje loči stvar od stvari, zemlja od nočne halje črna enako se zdi. Kadar se bliža človeku, srečnemu tukaj nikjer, konec nemirnemu teku, hladni življenja večer: Svoje premišlja izkustvo, truden od pota in star; včasih obide ga čustvo, kot bi ne živel nikdar.