Kako je raslo v sinji zrak veselo, kako je zelenelo in dehtelo, užilo vesen toliko in zim. Zdaj tu čepim brez krasa, vsem napotje ne ti, ne ti, le jaz naj se rotim in kolnem rojstva svojega trenotje. Ljud raja, poje sluša pevski zbor, jaz sam presedam v gozdu, drugi, pogazili so mojo srečo vso sodniki črnogledi s srcem krutim.