A jaz, bedni sin, po grudi zemeljski še hodim, od hrepenenja silno gnan za svetlo veščo sreče blodim. In kadar menim, da pred njo stojim, držim jo že očaran: odmaknem hipno se očem, in spet stojim za njo prevaran. Mrtvaški zvon, kako tesno srce ob glasih bije tvojih!