Umiral cvet je po doleh in brdih in ptice plule so tedaj na jug. Na jug si z njimi tudi ti odhajal zajemat višje vede v večni Rim, in ko si zadnjič roko mi podajal, kaj takrat jaz sem čutil, naj molčim.
In naj molčim, da s taboj so odnesli valovi morski meni mnogi up; zagrabil sam obe sem težki vesli, v življenja vrgel se metèž in hrup.