Iz cvetja sem spletal kite milobne in vezal je s, rastočim iz njiv, krasil spominke sem z njimi nagrobne med nemimi mrtveci radosten, živ. Minila so leta in hrib je odcvetel, mladosti že čas zvonil je pokop Kot resen mladenič še kito sem spletel, položil jo materi zadnjo na grob. In šel sem na tuje iz hiše očetne, zapustil i tebe s solzami v očeh; kako zdaj spominjam se dobe prijetne, ko vidiva spet se po dolgih dneh!