Pri vratih brez sape, osúplo zróč, Ko v tléh ukopán stojí. »Mir!« ‒ čuj, s prestola svojega Bog Zdaj glas svoj svarilni povzdigne, takój potolaži okróg, Vratárju z rokój pomigne. »Do danes vaš Trubar je v ôgnji pripet Za greh se svoj óstro pokôril, Od danes naj tukaj bo z vami vréd Za tó, kar je dôbrega stôril.«