Omečila srca so se gostom, Pa v junaška ljubijo se lica, Od ljubezni brat objemlje brata. A ustane mi za mizoj Turen, Turen, stotnik čét uskočkih, Dvigne čašo rujnega bizéljca, Dvigne čašo, záčne govoriti: »Krasno smo pri tebi se sestali, Ljubi sósed ti naš; Fêrenc! Bógme, tu je pravo še življenje, Tu pri tebi!