Kdorkoli za kamen tá vé, Vejo vrže, rožo poljsko prédenj Po cesti tod mimogredé.« »Ko naraslo to vejévje, cvetje, Zažgali grmado smo tó: Mir imela duša bo nesrečna, Nazáj posléj več je ne bó!« »A ko pólnoč kládivo odbije, Pri stolu duhove vzbudí; Zopet kliče, toži, vzdiha nékdo Vso noč, dokler zarudí.«